NA STARI PLANINI, ŽIVEL JE FANTIČ,
KI RAD JE PREPEVAL, KOT JUTRANJI PTIČ.
JE VSTAJALO SONCE, JE VSTAJAL ŠE ON
IN KRENIL V PRELEPI, SVOJ GORSKI JE DOM.

TAM GA ČAKALO, JE TISOČ STVARI,
KI RAD JIH JE IMEL, KOT DRUGIH ŠE NI.
KO VRH GORA JE SVOJIH PRIŠEL,
JIM NEŽNO JE PESEM TAKRAT ŠE ZAPEL.

ZDAJ SIVI VRHOVI STRMIJO V NEBO
IN TISOČE ROŽ PREKRIVA ZEMLJO
KO SONCE SE ZLATO ODPRAVLJA Ž SPAT
LE NEŽNA SE PESEM ŠE SLIŠI TAKRAT.

PRELEPE MOJE GORE, KI MOGOČNO ZRETE V NEBO,
ČUVAJTE PROSIM MI VSE, KAR GLEDA ZDAJ MOJE OKO.
KO MENE VEČ TU NE BO, OSTALO BO MOJE SRCE
IN Z VAMI BO ZRLO V NEBO, SAJ TO SO LE MOJE ŽELJE.